Upanje umre zadnje – malce drugačno voščilo
24
december
Simonova sestrična Mateja za vse, ki ste imate vlogo v neuradnem poslovenjenem nadaljevanju Die Hard (Umri pokončno)… Mimogrede, Bruce Willis ne igra v njem, ker je Simon dobro opravil kar sam.
Namesto, da bi vam v imenu Simona zgolj zaželela vesel Božič in srečno Novo leto, boste lahko prebrali nekaj stvari, ki sem se jih naučila v teh nekaj kratkih mesecih in dolgih dnevih…
“Kaj ne veš, kaj se je zgodilo našim pubecom?“
Šok ob spoznanju, da lahko nekdo iz naše družine v 2011 doživi tako bizarno nesrečo, ko pa smo tako daleč od vojne in njenih grozot, še ni čisto poniknil. Žalostno je, da se takšne nesreče dogajajo marsikje, a se nas (večinoma) ne dotaknejo. Kambodža, Afganistan, Irak, Somalia, Bosna, … kaj ima to opravka z nami? Who cares. Kdaj smo postali tako otopeli? Preverite seznam 10 držav z največ minami in se zamislite…
“Jooooj, kaj bomo zdaj, zdaj bo pa konec sveta, ker nima nog…“
Najpomembnejše zame je, da je živ, da je z nami, da mu bom lahko voščila, ga spravila v smeh, da bo on nas spravljal v smeh. To je naš Sima, to je naš Mimi. Nekoliko drugačen, z drugačnimi prioritetami, ampak vseeno isti. Tehnikalije bomo urejali eno za drugim, sprva eno poganjanje vozička za drugim, kasneje korak za korakom. Ne bo lahko, ne bo pa nemogoče. Še zdaleč ne bo konec sveta. Bruce bi bil vsekar ponosen nanj, ker si je na Jahorini rešil življenje. Bi bila jaz sposobna tega? Bi bili vi?
”Svet je že mogoče slab in pokvarjen, a vseeno poln dobrih posameznikov.”
Največje presenečenje zame je bil vaš odziv na našo prošnjo za pomoč. Dragi Twiteraši, blogerji, čeprav ne maram, da bentite ob skoraj vsaki oddaji na TV in včasih kritizirate stvari, ki si tega ne zaslužijo, vas imam rada, ker ste mi pokazali svojo svetlo plat. 
Dragi znanci in neznanci, če mislite, da ne morete spremeniti sveta, naj vam povem, da ste ga že! Začne se z majhnimi svetovi, kot je Simonov ali Galov ali od kogarkoli, ki je bil deležen vaše pomoči.
“Usoda nam sicer določi sorodnike, a prijatelje izbiramo sami.”
Na tem mestu bi rada voščila tudi osebam, ki so vašim očem nevidni, a brez njih stvari za Simona ne bi tekle… Na eni strani sorodniki – Simonova brata Boštjan in Nejc, Simonovo dekle Mojca, bratranci Matevž, Uroš in Jani, strici in tete ter sestrične; na drugi strani prijatelji, ki jim je Mimi skoraj kot brat, še posebej Miha, Katja in Mitja, brez katerih bi nam šlo veliko težje… če sploh.
Zdaj pa nehajte brati, ozrite se okoli, zagrabite najbližjega in mu povejte, da ga imate radi in da nikoli ne bo sam. Mi smo tukaj…
Končno… Vesel Božič vsem, ki ga praznujete v Simonovem imenu in imenu vseh nas. Če ga ne praznujete, si vseeno vzamite večer zase in za ljudi, ki jih spoštujete, imate radi in ki imajo radi vas. Štejte me zraven
Mateja (sparkica)